10. julija 1999 je v starosti 66 let umrl dr. István Túri, najbolj znani mojster in učitelj zelenjadarskega vrtnarstva v zavarovanih prostorih.
Rodil se je 7. decembra 1933 v Ceglédu. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Ceglédu, leta 1952 je maturiral na gimnaziji Kossuth Lajos. Leta 1957 je diplomiral na Visoki šoli za vrtnarstvo in vinogradništvo, od leta 1958 je na Visoki šoli za vrtnarstvo in vinogradništvo, pozneje na Vrtnarski univerzi, prehodil vso obvezno karierno pot – od znanstvenega pripravnika do izrednega profesorja – in se nato po lastni odločitvi leta 1993, pri 60 letih, upokojil.
Od ustanovitve leta 1990 je bil raziskovalni direktor podjetja PRODUKT Kutató, Fejlesztő, Termelő Kft. in vse do smrti intelektualni vodja žlahtnjenja sort paprike in pridelave semena vzgojenih hibridov.
Svojo znanstveno dejavnost je začel pod vodstvom profesorja Andrása Somosa. Na podlagi disertacije o popisu in analizi velikokőröškega območja pridelave zelenjave, ki jo je napisal leta 1962, je prejel univerzitetni doktorski naziv.
Pri prvi raziskovalni nalogi je preučeval možnosti pridelave zelenjave na revnih peščenih tleh brez uporabe organskega gnojila. Od tehničnih vprašanj se z njegovim imenom povezujejo vrtnarska uporaba plastičnih materialov, razvoj konstrukcij različnih objektov, izdelava ogrevalnih sistemov, uvedba različnih vrst prezračevalnih in namakalnih metod, razvoj več različic dvojnega prekrivanja, načrtovanje tipov ogrevanih in neogrevanih objektov ter nenazadnje uvedba postopka vodne zavese.
Skupaj s sodelavci je razvil načine uporabe neogrevanih objektov z ali brez premikanja konstrukcij ter enofazno in dvofazno izrabo ogrevanih objektov, raziskovali so tudi možnosti jesenske in zimske pridelave v zavarovanih prostorih. Trajne rezultate je dosegel tudi z vključevanjem novih sort in tipov sort v pridelavo ter z uvajanjem novih pridelovalnih tehnologij.
Če upoštevamo tudi razpoložljiva finančna sredstva, je bil gotovo do danes najuspešnejši madžarski žlahtnitelj paprike. Poleg števila priznanih in prijavljenih sort ter hibridov (21) je dokaz za to predvsem njihova uporabna vrednost. Še vedno najbolj razširjena bela paprika za pridelavo v zavarovanih prostorih pri nas (HRF F1) potrjuje njegov izjemen občutek pri načrtovanju križanj in izbiri starševskih linij. Med drugim so pod njegovim vodstvom vzgojili tudi sorte Hó F1, Pritavit F1, Kaméleon F1, Velence F1, Titán F1 ter sortne kandidate Bajnok F1 in Kápia F1. Pomembno je tudi žlahtniteljsko izhodiščno gradivo, ki ga je skupaj s sodelavci zbral in ki je lahko zagotovilo za nadaljevanje njegovega življenjskega dela. Pod njegovim vodstvom so izdelali poseben postopek pridelave hibridnega semena, ki je bil zaščiten s patentom in je postal osnova za delovanje panoge pridelave hibridnega semena.
Raznovrstnost dr. Istvána Túrija je še posebej poudarila njegova raziskovalna dejavnost na področju konstitucijske biologije. Uvedel je pojme počasnega, srednjega in hitrega rastnega tipa, določil pogoje za njihov nastanek in možnosti njihove spremembe. Zelo zgodaj je znal prepoznati spremembe v razvoju rastlin, pri čemer so njegove predlagane tehnološke prilagoditve v večini primerov potrdile njegovo prav. Profesor Túri je poučeval univerzitetne študente in praktične vrtnarje, njegova predavanja so bila večinoma zelo nazorna, prežeta s humorjem in izjemno privlačna.
Tudi organizacija sinhronega strokovnega svetovanja je povezana z njegovim imenom; že konec 60-ih in v začetku 70-ih let je v Soroksáru vodil tečaje. Na Vrtnarski univerzi je organiziral več razstav. Med bolj znanimi so bile razstave, povezane s posveti o pridelavi paprike, melon in kumar. Sejem semen, ki si ga je zamislil, od leta 1981 vsako leto organiziramo v popolno zadovoljstvo pridelovalcev zelenjave in podjetij za promet s semenom.
Njegovo strokovno pisanje je zaznamovalo prizadevanje za razumljivost ter opis in učenje praktičnih postopkov. Objavil je več kot sto poljudnih člankov, večinoma v reviji Kertészet és Szőlészet. Priljubljene so tudi njegove knjige o pridelavi pod folijo. Knjiga z naslovom Kertészet fólia alatt (soavtor: Béla Fodor) je bila prva kmetijska strokovna knjiga, katere naklada je presegla sto tisoč izvodov. Za njo je prejel nagrado za kakovost. Na to in na Red dela, ki ga je prejel za svoje življenjsko delo, je bil vedno ponosen.
V zadnjih 10–15 letih je njegova besedila zaznamoval tudi filozofski ton. To ponazarjata knjigi Rastlinski tip (možnost in omejitev za povečanje pridelka) ter Meje življenja (povzema človeške vidike konstitucijske biologije). Začel je pisati tudi knjigo, ki naj bi ga popeljala v svet duhov in bogov. Veliko je govoril o njej in si jo zelo želel dokončati, vendar mu ni več uspelo. Ko so ga spraševali o njegovem znanstvenem delu in publicistični dejavnosti, je večinoma odgovoril: »Števila knjig, novih sort, patentov, priznanj in znanstvenih nazivov ne podcenjujem, vendar tega ne štejem za najpomembnejše, zato se s številkami ne ukvarjam. V stroki med naštetim in tudi zunaj tega štejem za pomembno le tisto dejavnost, ki vrtnarstvo pelje naprej.«
Pri organizacijskem delu je potreboval vztrajnost, včasih tudi trmasto nepopustljivost, sicer ne bi mogel vzpostaviti poskusnega območja Katedre za pridelavo zelenjave. V Poskusnem obratu v Soroksáru še danes številne zgradbe, objekti in folijski rastlinjaki kažejo na njegovo neutrudno organizacijsko delo, iskanje novosti in domiselnost.
Tudi za svoje nekoč številne podrejene je veliko skrbel. Za kakovostno delo je imel za pomembne več zahtev: razložiti nalogo, jo dati zapisati, preveriti razumevanje, delo opraviti in ga nato preveriti. Malomarnosti, brezbrižnosti in lenobe ni maral, cenil pa je sposobnost boja, ciljno usmerjeno in vrednost ustvarjajoče delo. Spoštoval je tudi tiste sodelavce in kolege, ki znajo prepoznati novosti in jih podpreti, tudi če jih sami niso prvi opazili.
Pogosto je omenjal, da bi, če bi dobil v roke vsemogočno čudežno palico, naredil vsaj tri stvari: za en teden bi odpravil vse pridelovalne objekte s plastičnim prekrivom, da bi s tem pokazal njihov pomemben pomen pri vsakodnevni porabi zelenjavnih in sadnih solat ter okrasnih rastlin; prikazal bi možnosti, ki jih v povezavi z zaprtimi prostori še nismo izkoristili; »ne za en teden, temveč za vedno bi odpravil bolezen mojstrsko oblikovanega besedičenja iz razumnih besed in stavkov« – je dejal.
Tako kot vsakdo je imel tudi on svoje napake in zmote. Takrat je rad rekel: »Nihče od nas ni angel.« Te manjše in večje spodrsljaje in napake je spregledal tudi svojim sodelavcem, če za njimi ni prepoznal zlonamernosti ali namernosti.
Ob upokojitvi ni prirejal banketov in slavij, z nekaj besedami se je poslovil in njegova morda zadnja misel je bila: »Rad bi še dolgo služil vrtnarstvu!«
Na žalost se ta njegova želja ni mogla v celoti uresničiti. Ostaja med nami le še v svojih sortah, svojih zapisih in duhovni zapuščini.
János Gyúrós